Zgodovina

V cerkvenem okviru je Pregara, skupaj z Malim Mlunom in Saležem, spadala pod zrenjsko župnijo, ki je bila pod upravo tržaške škofije.

Iz leta 1648 so se ohranila imena vseh županov v fevdu. V Pregari je takrat županoval Martin Abram. Priimek Abram se je ohranil v Pregari do današnjih dni, večina krajanov pa sicer nosi priimek Markežič. Izvor slednjega naj bi se navezoval na otroke, spočete v okviru “pravice do prve noči” (ius primae noctis). Ta je predvidevala, da nevesta prvo poročno noč preživi s svojim gospodom, v tem primeru z markizom⁹.

V družinskem arhivu gospodov Gravisi je z dne 20. januarja 1753 ohranjen izvirnik sporazuma med Pregaro in fevdom Pietrapeloso, ki predstavlja obveznosti tlačanov do svojih gospodov. V skladu s tem sporazumom je morala vsaka domačija v tem letu fevdalcu Jožefu Gravisi predati po 1 “star” pšenice, 1 “star” ovsa in 1 “orno” vina ter še desetino prašičev in ovac. Zrenjski župnik je od tega davka prejemal četrtinski delež. Na vprežno živino Pregarci niso plačevali davka, kakor je bila sicer praksa v drugih vaseh. Za košnjo in sušenje sena so kmetje plačevali po 1 “libro” in 4 “solde”. Pregarski sporazum je zanimiv tudi z vidika nekaterih posebnosti: žene niso mogle dedovati družinske lastnine, dokler ni izumrl ves moški rod, lahko pa so prejemale premičnine. Kmetje so smeli za domačo rabo sekati drva v vseh gozdovih razen v Finedu. Pregarci so pasli svojo živino v Dugembrdu in Veliravni. Za ta privilegij so morali gospodom plačevati po 1 “star” žita. V skladu s sporazumom so smeli dodatne dolgove poravnati v roku 10 let, in sicer v desetih enakih obrokih⁷.

star – nekdaj prostorninska mera za žito približno 83 l
orna – 56 l

Konec Beneške republike leta 1797 je prinesel novo, avstrijsko oblast, ki pa se ni dolgo obdržala na istrskih tleh. Že leta 1806 je nastopil čas Napoleonovega Italijanskega kraljestva in pozneje Ilirskih provinc. Francozi so ukinili desetine in četrtine in jih nadomestili z davkom na prihodek, niso pa ukinili fevdalnih pravic⁴. Leta 1814, ko je Istri že drugič zavladala Avstrija, so bile ponovno uvedene desetine in četrtine. To je razvidno tudi v zemljiški knjigi Franciscejskega katastra za Pregaro, kjer piše: “Tutti i Beni di Salese e Pregara sono sogetti alla decima e Prauda verso li nobili Sig.ri Marchesi Gravisi di Capo d’Istria”. V prevodu: “Vse dobrine Saleža in Pregare so podvržene desetini in pravdi do plemenitih gospodov markizov Gravisi iz Kopra.”

Prav Franciscejski kataster, ki je nastajal med leti 1818 in 1838, nam omogoča vpogled v gmotno in demografsko stanje v vasi. Na podlagi protokolov, ki so bili osnova za odmero dajatev, lahko pridemo do zelo natančnih podatkov o prebivalstvu in živini. Tako razberemo, da je bilo ok. leta 1830 v vasi zabeleženih 248 prebivalcev, 67 volov, 59 krav, 32 telet, 1 konj, 5 oslov, 531 ovac in 67 prašičev. Obenem ugotovimo, da je imelo 52 % hiš slamnato kritino, ostale pa so bile pokrite s skrlami.

Nova oblast je s seboj prinesla tudi novega učitelja, ki je po svojem prihodu leta 1925 pričel poučevati v italijanščini. Ne dolgo zatem, leta 1926, je italijanska oblast zahtevala, da duhovniki oznanjajo zgolj v italijanskem jeziku⁸.

Decembra leta 1930 je koprska občina razposlala dekret, na podlagi katerega naj bi se poitalijančili vsi pregarski priimki. Tako naj bi Stepančič postal Stefani, Markežič Marchesich ali Marchesig, Božič Bossi itn. Prvi duhovnik, ki je v šoli poučeval verouk v italijanščini,  je bil g. Luigi Parentin⁸.

Leta 1932 so Pregarci zahtevali, da se njihova občina odcepi od Buzeta in združi z občino Oprtalj. Predlog je podpiral tudi duhovnik Parentin. Kljub pobudi je Pregara ostala pod občino Buzet⁸.

Začetek druge svetovne je za Pregaro pomenil vpoklic rezervistov v italijansko vojsko. Iz pregarske fare je tako odšlo najmanj 50 fantov in mož, od tega jih je bilo pet v službi karabinjerjev.

Na pustni ponedeljek leta 1943 je skupina karabinjerjev iz Buzeta prisilno mobilizirala 12 fantov, starih med 16 in 18 let. Fantje, ki so se ravno pripravljali na pustno koledovanje, so morali svoje maškare zamenjati za vojaško uniformo.

Po kapitulaciji Italije je bilo prvo dejanje nemške okupacije istrskega polotoka t. i. »rastrellamento«. V tem okviru so v nedeljo, 3. oktobra 1943, v vas vstopili Nemci in v zaselku Abrami požgali polovico Jakinove hiše, hišo Ivana Rožiča in vsa poslopja Silvestra Abrama. Večina prebivalcev se je tik pred tem zatekla v gozdove Srednjega Brda. Kljub temu so Nemci vzeli 8 fantov in mož za talce in jih kasneje blizu vasi Čepić tudi usmrtili. Na četrtek so žrtve z vozom pripeljali na domače pokopališče, kjer so bile dostojno pokopane v skupnem grobu⁸. Da bi ohranila nadzor nad novo osvojenim ozemljem, je nemška vojska vzpostavila svoje postojanke. Ena od teh je med letoma 1944 in 1945 delovala tudi v Reparcu in je štela do 40 mož.

Med vojno je bilo v nemška taborišča pripeljanih pet vaščanov in ena vaščanka, dva od njih se nista vrnila.

Štirje možje so bili po vojni za določen čas internirani v taborišču za italijanske ujetnike Borovnica.

Povojno obdobje je bilo zaznamovano s premikajočimi se mejami, tako meddržavnimi kot medrepubliškimi. Julijska krajina je bila z beograjskim sporazumom (9. junij 1945) razdeljena na coni A in B, ki ju je ločevala »Morganova linija«  ali »modra črta«. V coni B, v katero je spadala tudi Pregara, je bila vzpostavljena VUJA (Vojna uprava Jugoslovanske armade)⁶.

Pariška mirovna pogodba iz februarja 1947 je prinesla ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) oziroma coni A STO in B STO. Preostanek bivše cone B, z njim tudi Pregara, je po 11. členu mirovne pogodbe z Italijo v celoti prešel pod FLR Jugoslavijo⁶. Tako je del vzhodne slovenske Istre, ki je predtem spadal pod okraj Koper, postal priključen okraju Sežana⁶. Kmalu zatem, 2. aprila 1947, je Okrajni ljudski odbor za sežanski okraj obvestil krajevni ljudski odbor Pregara, Gradin in Črnica, da so le-ti priključeni k Hrvaški republiki, natačneje k okraju Buzet¹. Novica je v vseh vaseh povzročila veliko nezadovoljstva¹. V želji po ponovni priključitvi k Sloveniji in zaradi neodzivnosti lokalne oblasti se je delegacija s predstavniki priključenih vasi prebila vse do Kardeljevega tajnika v Beogradu. Nenapovedan obisk ni obrodil želenih sadov⁵.

Z Londonskim memorandumom 5. oktobra 1954 je tudi cona B STO prešla pod suverenost FLR Jugoslavije⁶. Nekoliko pozneje je v spremenjenih razmerah, ki so sovpadale z vpeljavo komunalnega sistema leta 1955 (s krepitvijo večjih občin in usihanjem moči okrajev) Zvezna ljudska skupščina sprejela odlok, s katerim so bile dne 27. marca 1956 k LR Sloveniji priključene k. o. Gradin in Pregara ter del k. o. Topolovec⁵.

V letih 1947 in 1948 je bilo veliko vaščanov vključenih v t. i. prostovoljna dela, in sicer za izgradnjo železniške proge Lupoglav – Raša. Delo na progi na območju Podpićana je trajalo štirideset dni, vključno z nedeljami. Za opravljeno delo je posameznik prejel denarno nagrado v višini 40 jugolir, kar je zneslo za nekaj več kot 2 kg sladkorja. Naslednje leto so bili Pregarci mobilizirani na odsek proge Vranje – Lupoglav, nekateri možje pa so bili dodeljeni v rudnik premoga v Raši.

Istočasno so potekale tudi mladinske delovne brigade, v katere je bilo vključenih nekaj fantov iz vasi. Delali so na gradbišču “Ceste bratstva in enotnosti” v Srenju. 

Pol stoletja po dokončanju nove cerkve je naposled nastopil čas tudi za postavitev zvonika. Tedanji župnik Ivan Brajković je dal pobudo za gradnjo zvonika, ki je bil nato zgrajen v enem letu. Načrt zanj je že leta 1932 dal izdelati delegat Matej Markežič »Valenta«, in sicer inženirju Ivanu Majerju iz Kopra. Pregarci so prispevali denar za gradnjo, prav tako pa so se obvezali, da bo vsak dan ena družina priskrbela hrano trem zidarjem. Tako je že konec leta 1958 škof Dragutin Nežić lahko blagoslovil novi zvonik⁸.

Cerkvena kongregacija iz Vatikana je z dekretom z dne 28. 6. 1961 določila, da Topolovec, Gradin in Pregara pripadajo Republiki Sloveniji. Leta 1973 je bila pregarska župnija izpod poreško-puljske škofije priključena koprski škofiji⁸.

V noči med 2. in 3. januarjem leta 1972 so bili iz cerkve Sv. Simona ukradeni kipi: kip sv. Simona, sv. Juda Tadeja in kip Marije. Kipi, ki domnevno izvirajo iz 17. stoletja, so bili iz lesa in visoki pribl. 60 cm⁸.

29. 6. 1993 dobi cerkev Karmelske M. B. v Pregari dva nova zvona; prvi je težak 223 kg in uglašen na ton C, drugi pa težak 562 kg in uglašen na ton G. Oba so vlili v livarni Feralit Žalec⁸.